Bosa stopam po mehkem pesku, zrem v prazno morje, pozdravlja me jutranja svetloba, jaz pa v novi S.Oliver obleki s klobučkom na glavi, ki sem ga kupila na lokalni stojnici, segam že po drugi porciji tropskega krožnika.
Ja, Tajska se sliši rajsko. In tudi je. Zagotovo je največji raj prav za vse ljubitelje tropskega sadja. Kamorkoli in kadarkoli se odpraviš na Tajsko, najde se ga praktično na vsakem koraku. V mestu, trgovini, (nočni in dnevni) tržnici, v najmanjši vasici (ki ji komaj lahko rečemo vas), na plaži in celo ob cesti dobesedno sredi ničesar. Živahne barve bodo v hipu pritegnile tvojo pozornost in čeprav kar nekaj sadja izgleda skrajno sumljivega (s špicami, ki sicer le izgledajo nevarne in olupkom, ki spominja na kačjo kožo), ga enostavno moraš preizkusiti. Vsega. Tudi tistega najbolj smrdljivega med njimi, ki mu pravijo durian. Imej sicer v mislih, da sta ponudba in cena odvisna od tega, ali je določeno sadje takrat »v sezoni« in seveda tudi od lokacije. Na zloglasnem otoku Koh Phi Phi bo zanj potrebno odšteti občutno več kot v majhni vasici nekje na Koh Lanti (si pa predstavljam, da v kakšnem kraju, ki turistično še ni zanimiv, cena še bolj pade). Kakorkoli, tvoje brbončice bodo predle od ugodja, tvoji čuti bodo razvajani do onemoglosti. Posledica bodo sladko lepljive roke in dejstvo, da tropskega sadja, ki ga lahko kupiš pri nas, ne boš več cenil/a. Tropsko sadje na Tajskem je enostavno drugačno. Bolj aromatično. Bolj sočno. In seveda precej cenejše.
Od jakobovca (ja, tako pravijo sadju, ki nosi angleško ime jackfruit – tudi jaz do pisanja te objave tega nisem vedela), smrdečega duriana, čudovitega Instagramabilnega zmajevega sadeža (dragonfruit), ki je sicer precej (pod)povprečen glede na preostalo druščino, rambutana in manjšega bratranca ličija, longana, do osvežilnega kokosa, jabolka, ki mu pravijo rose apple, (velikih in majhnih) banan, pomela, lubenice, sladkega in aromatičnega ananasa, sadeža, katerega olupek spominja na kačjo kožo (beri: snake fruit), papaje, guave do mojih treh favoritov – mangosteena, pasijonke in manga. Tajska ima vse.
Zadnja dva sta bila na mojem jedilniku praktično vsak dan. Brez zavor, brez pomislekov, brez slabe vesti sem predvsem po mangu posegala za zajtrk, malico, kosilo in večerjo. Takšnega namreč pri nas resnično ne dobiš. Mango sicer velja za enega najstarejših in najbolj razširjenih sadežev na Tajskem, prihaja v različnih oblikah, barvah, velikostih in okusih ter pripravljen na vrsto različnih načinov. Sama nanj prisegam v njegovi surovi različici – narezanega na koščke, v smoohie-ju ali v družbi sladkega riža in kokosovega mleka. Mango sticky rice velja za sladico številka 1 na Tajskem in to z razlogom. Čeprav se morda kombinacija sliši nekoliko nenavadna, jo enostavno moraš poskusiti. Midva sva si jo večkrat in prav nikoli ni razočarala najinih (na koncu že resnično razvajenih) brbončic. Najboljšega (in najcenejšega) sva sicer jedla v lokalni restavraciji (no, če ji tako lahko sploh rečem) Papaya na otoku Koh Lanta. Toplo priporočam. Mango, ki ga poznaš iz slovenskih trgovin, sicer ni slab, je pa daleč od tajskega. Podobno velja za pasijonko. Bolj ali manj nagubana lupina vijolično-rjave barve skriva rumeno-zeleno sluzasto notranjost, ki zaradi pešk spominja na čuden žabji mrest. Lotiš se jo kar z žlico, odlično pa se poda tudi v mojito (predvsem, če ga srkaš na plaži in zraven opazuješ sončni zahod). Rumeno (in večjo) različico pasijonke sva jedla na Baliju, na Tajskem sem našla le »klasično«, ki pa ni nič manj aromatična. Oh ja, Tajsko bom pogrešala. Tudi zaradi pregrešnih tropskih dobrot.
outfit: S.Oliver obleka
lokacija: Layana resort & spa
foto: Jan Žumer
