Kot otrok sem veliko brala. Ogromno. Verjetno toliko, da sem si prislužila naziv pravega knjižnega molja. Požirala sem besede, strani, knjige, celotne zbirke. Spomnim se, kako sem zvečer na skrivaj (precej prepozno) z lučko v roki in kasneje s (zagotovo glede na današnje čase predpotopnim) telefonom pod odejo brala Harry Potterja. Danes se rada hecam, da me je to pripeljalo do -6.00 dioptrije. Šalo na stran, še dandanes imam rada knjige. Žalostno, vendar resnično, za knjige si enostavno ne vzamem dovolj časa. Pa to pogrešam. Pogrešam trenutek, ko odpreš platnico in te že prva stran tako potegne, da glave ne dvigneš ure. Čeprav nam je nova digitalna doba pripeljala mnogo lepega, uporabnega in dobrega (konec koncev tudi moj blog), je prav ta glavni »krivec«, da marsikdo knjigo vzame v roke res redko. Morda le takrat, ko je v šoli oziroma na fakulteti to nujno. Pa vendar sem mnenja, da je nekaj čarobnega v knjigi z potolčenimi stranicami, knjigi, ki je malo prašna in ima vonj po zatohlem. Takšni, ki jo najdeš na podstrešju babice ali na ulici med knjigami, ki so nekoč že imele lastnika. Tako kot velja v življenju nasploh, prave zaklade lahko najdeš tam, kjer si nisi nikoli predstavljal.
outfit: Dorothy Perkins
foto: Katarina Veselič
